Bil je lep sončen dan (tega se ravno ne spomnim, ampak vsaka dobra zgodba se začne približno tako :D), ko se je Deja odločila, da bo postala športnica. Ne ravno športnica, vsaj športno aktivna. To je bilo nekje dve leti nazaj, ko sem bila še pravi »couch potato«, brez volje in veselja. Do danes nisem dosegla samo fizične spremembe telesa, temveč tudi velike mentalne spremembe. Ljudje mi včasih pravijo, da sem bolj nasmejana, da znam motivirati, da sem bolj sproščena, da sem videti bolj srečna. Lepše je slišati takšno pohvalo kot da npr. nekdo pohvali tvoj biceps :D.
Že enkrat prej sem pisala, da sem bila približno en mesec na 90-dnevni ločevalni dieti, ko sem šla prvič teči s sestro na stadion. Zakaj sem se odločila, da se ji pridružim? Vedela sem, da lahko telovadba prinese samo prednosti moji dieti, pomaga pokuriti več maščobe, gnala me je misel, da bo mogoče drug mesec tehtnica pokazala manj, še več kot prejšnji mesec. Prebrala sem mnogo člankov, ki spodbujajo fizično vadbo in tistega večera, ko sem odtekla svojih nevemkoliko krogov, sem lahko potrdila vse pozitivne učinke vadbe, o katerih sem brala. Bila sem prijetno utrujena, bolele so me mišice, skrbi so izginile (izpitno obdobje je bilo pred vrati), bila sem bolj sproščena.
Med telovadbo telo izloča endorfine, to so hormoni sreče, zato ni čudno, da sem bila tako srečna :).
Te pozitivne občutke sem si zapomnila in so mi naslednji dan dali motivacijo, da sem v tek vložila še več volje, prepustila sem se v celoti. Tek je zame kmalu postal terapija, nagrada na koncu dneva. Nisem se preveč ozirala na to koliko sem pretekla, saj so bili nekateri dnevi boljši, nekateri slabši, en dan sem pretekla šest krogov, drug dan štiri, tretji deset … vsaka vadba je boljša kot nobena vadba! Tudi če gre za sprehod, tudi če je lažje raztezanje. Nikoli in nikdar si pa ne želim spet na stara pota.
Žal sem se od teka nekoliko oddaljila po končani dieti, približevala se je zima, tek v mrazu pa ni najbolj prijeten. Fitnes se mi je zdel vedno predrag in imela sem premalo samozavesti, da bi se pojavila tam, v kaj drugega se pa potem tudi nisem vključevala (aerobika, ples, pilates …). Lani februarja pa sem na youtube-u odkrila mojo
»trenerko«, ki vse svoje vaje izvaja doma. Tako sem dobila možnost izbire – če je zunaj deževalo ali je bil mraz, sem lahko še vedno telovadila.
Ne pravim, da mora vsakdo izvajati njene vaje (čeprav je bolje ne morem priporočati :)), dobro je imeti izbiro. Recimo, da zunaj dežuje, boš en dan vadil doma, drug dan boš šel na plavanje, sprehod ali tek … če en teden dežuje, potem en teden ne bi telovadil, se pravi, da bi to zame pomenilo, en teden brez »terapije«. Vsakdo pa mora ugotoviti, kaj najbolj ustreza vsakemu posamezniku in v čem uživa.
Dobro je tudi, če imaš ob sebi sotrpina, ki ima enake ali podobne cilje kot ti. Pri teku/telovadbi se lahko spodbujata, lahko ohranjata skupen tempo in še kaj vmes poklepetata, sta prijateljsko tekmovalna … Če takega prijatelja ni, potem bodi sam svoj najboljši prijatelj (tudi v primeru, če ga imaš). Sam sebi dopoveduj, da lahko narediš vse. Vsako dejanje se začne v glavi in če si rečeš, da boš nekoč pretekel maraton, potem ga boš. Jaz sem začela s kondicijo na nuli, pod nulo, če to obstaja. Vendar me je gnala volja. Volja do boljšega življenja, želela sem si biti bolj zdrava. Vem, da ne bom večno stara šestnajst :D in telovadba me pomlajuje, bolj sem pripravljena tudi na druge izzive.
Pa je težko biti športnik? Najtežji so začetki, vendar kmalu telovadba postane tako nujna kot osebna higiena. Če jo izpustiš, se počutiš kot da si nisi umil zob. Neprijetnega zadaha in »kosmatih« zob si pa noben ne želi. Je pa res, da se je še vedno težko kakšen dan pripraviti do telovadbe, vendar prej kot se spraviš k dejanju, prej boš končal in potem bo preostanek dneva prostega. Ni boljšega občutka kot utrujenost po vadbi, potem se počasi ohladiš, raztegneš in si poln energije.
In še najpomembnejše: NAUČI SE POSLUŠATI SVOJE TELO. Obstaja razlika med lenobo in nezmožnostjo. Letos sem imela že poškodovano nogo, zato sem počivala nekaj dni, drugi dan sem se le malo raztezala. Telo mi je bilo hvaležno, čeprav nisem pokurila tistih kalorij. Tudi virozo sem že imela in tudi takrat sem telesu raje privoščila počitek.
Vse kar potrebuješ je dobra športna oprema in pozitivne misli. Vsak začetek je težak in jaz sem začela dve leti nazaj, s približno petindvajsetimi kilogrami več in bila sem navaden »couch potato«. Danes ne prenesem dneva brez telovadbe.
Švic je zastonj. Najde kdo kakšen izgovor???
xoxo Deja
